UPRS sodba I U 564/2014

Jedro

Oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS. Ker člani agrarne skupnosti premoženjske pravice, ki jim bodo vrnjene s pravnomočno odločbo, skladno z določbami ZPVAS lahko izvršujejo le na enak način, kot so svoje premoženjske pravice na odvzetem premoženju izvrševali člani nekdanje agrarne skupnosti ob podržavljenju, za odločitev o utemeljenosti zahtevkov v obravnavanih zadevah ni pravno pomemben niti zapis v Sporazumu, da je agrarna skupnost organizirana kot solastninska skupnost, niti to, da ob ponovni vzpostaviti agrarne skupnosti Statut še ni vseboval ureditve načina izvrševanja premoženjskih pravic, ki bodo njenim članom s pravnomočno odločbo vrnjene na podlagi določb ZPVAS.

Izrek

I. Zadevi I U 564/2014 in I U 571/2014 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 564/2014.

II. Tožbama se ugodi, delna odločba Upravne enote Kamnik, št. 351-229/1995 z dne 16. 2. 2012, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti prvi tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Društvo C. se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopno delno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo vlagateljev - članov Agrarne skupnosti A. (v nadaljevanju MEKOK) za vračilo: parc. št. 842, 843, 844/1, 844/3, 845, 847, 846 in 848, vse k.o. ..., in odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. V obrazložitvi je navedel, da je že odločal o vračilu tega premoženja in jo zavrnil, zoper to odločitev pa je B.B. sprožil upravni spor pod I U 1120/2010, v katerem je naslovno sodišče tožbi ugodilo in odpravilo delno odločbo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek zaradi ponovne presoje aktivne legitimacije tožnikov. Glede na stališče sodbe je bistvena identičnost agrarne skupnosti, katere člani lahko zahtevajo vračilo premoženja oziroma pravic enake pravne narave, kot je bila ob podržavljenju. Organ je tako, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča, ugotovil, da se v postopkih po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS) lahko članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. V obravnavanem primeru je bila A. ustanovljena 24. 6. 1993 s podpisom in overitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti ustanovnih članov pri Okrajnem sodišču v Kamniku, N 35/94, in vpisana v register agrarnih skupnosti na podlagi odločbe upravnega organa z dne 15. 5. 1995. Ponovno vzpostavljena in organizirana agrarna skupnost je bila kot solastniška agrarna skupnost, čeprav so imeli člani nekdanje A. na odvzetem premoženju skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja. To pa pomeni, da obseg in vrsta pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. niso bile identične s premoženjskimi pravicami, ki so jih imeli člani nekdanje A. ob njihovem odvzemu. Take spremembe glede vrste in obsega pravic člani A. niso mogli spremeniti s Popravkom sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. z dne 8. 6. 2006, saj gre za vsebinsko spremembo prvotnega sporazuma. Glede na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki so o tem vprašanje že odločale, npr. X Ips 413/2008, X Ips, 215/2010, X Ips 281/2010, X Ips 280/2010 pa tudi niso utemeljene navedbe članov, da je navedba v sporazumu o vzpostavitvi solastniške agrarne skupnost članov pomotna in da je skupnolastniško razmerje razvidno že iz pravila (statuta), saj iz omemb ''skupnega'' premoženja v zadnji alineji 5. člena ter v 37. in 38. členu pravil ne izhaja, da gre za skupnolastniško razmerje med člani. Po 12. točki prvega odstavka 2.člena pravilnika morajo pravila agrarne skupnosti v primeru, če gre za skupno lastnino, vsebovati tudi kriterije za določitev deležev članov agrarne skupnosti. Takšnih kriterijev pa pravila agrarne skupnosti A. ne vsebujejo.

Drugostopni organ je v pritožbenem postopku potrdil odločitev prvostopnega organa.

Prvi tožniki so v tožbi navedli, da je iz vsebine Sporazuma o ponovni vzpostavitvi A. z dne 24. 6. 1994 razvidno, da ne gre za solastniško agrarno skupnost. V nadaljevanju teksta sporazuma je natančno zapisano, da se upoštevajo premoženjske pravice in premoženje članov, kot je razvidno iz Registra deležnih pravic komisarja za agrarne operacije I v Ljubljani z dne 5. 4. 1934 ter Statuta A. Nato sledi v Sporazumu tekst, da je ta pravni akt sprejet zaradi ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti in njene registracije, na koncu pa tudi, da se podrobnosti glede pravic in dolžnosti članov opredeli v Statutu za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev A. Sporazum so člani sprejeli zgolj zato, ker je bil to pogoj za vložitev zahtevka po ZPVAS. Ker gre za ponovno vzpostavitev, to pomeni, da gre za identično skupnost. Člani so sprejeli tudi Statut, kjer že iz naslova izhaja, da gre za Statut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja. O skupnem premoženju govorita 37. in 38. člen. Za člane A. tako ni dvoma, da so ustanovili skupnolastniško skupnost. Pri pisanju Sporazuma je prišlo do pisne pomote. Iz podatkov o subjektu agrarne skupnosti pri AJPES ni nikjer zaslediti podatka o tem, ali gre za skupnolastniško ali solastniško skupnost. Iz 5. člena ZPVAS tudi jasno izhaja, da se v pisnih pravilih zapišejo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ne pa v sporazumu. Torej je merodajen le Statut. Če katero od pravil ne bi bilo v skladu, bi moral organ člane na to opozoriti, pa tega ni storil. Glede na Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti pa tudi ni bilo v Pravilih (Statutu) treba vnaprej zapisati, za kakšne premoženjske pravice članov gre, temveč šele po pridobitvi pravnomočne odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic. Upoštevanje nekdanjih pravic, obveznosti in odgovornosti pa določa tudi 3. člen ZPVAS ter se njihova oblika določi samo v pravilih in ne v Sporazumu. V ZPVAS tudi ni nikjer določeno, kakšno premoženje naj bi imela agrarna skupnost. Stališče tožbe potrjuje tudi pravno mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. S takim razlogovanjem je bilo tožnikom kršena pravica do pridobivanja lastnine (33. člen Ustave RS). Sicer pa glede na definicije stvarnopravnih položajev solastnina oziroma skupna lastnina ne pomenita samostojne pravice stvarnega prava, ampak samo način izvrševanja lastninske pravice. V nadaljevanju so še povzeli dodatno mnenje Inštituta za javno upravo glede posegov v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja ter načela lastnine. Bistvena pomanjkljivost izpodbijanih upravnih odločb, odločbe Upravnega sodišča ter odločb Vrhovnega sodišča RS je v tem, da se ne ukvarjajo s primerjavo vrste in obsega premoženjskih pravic članov agrarne skupnosti A. ob odvzemu pravic in ob ponovni vzpostavitvi, ampak sklep o neobstoju te identitete utemeljujejo na argumentu, da je šlo v času odvzema pravic za skupnolastninsko razmerje in v času ponovne vzpostavitve za solastninsko razmerje. To pa ne ustreza standardu odločanja in tudi ne 8. členu ZPVAS, zlasti glede na načelo lastninske svobode, ki zagotavlja možnost urejanja lastninskih razmerij v skladu z voljo posameznika oziroma posameznikov, ki so vključeni v lastninsko razmerje. Tako tudi 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Opozorili so še na načelo poprave krivic, neupoštevanje načela pravilnosti in zgodovinskih dejstev ter neupoštevanje načela enakosti. Predlagali so odpravo obeh odločb in priglasili stroške postopka.

Drugi tožniki so v tožbi navedli, da so ponovno vzpostavili agrarno skupnost A. v skladu z zakonom, s tem pa so usklajeni tudi njihovi interni akti. Če le-ti ne bi bili skladni z zakonom, ne bi bili overjeni na sodišču. Poudarili so, da so bili v času podržavljenja deleži na skupni lastnini določeni z odlokom pod Dn 1615/37 kot deležne pravice na celotnem premoženju agrarne skupnosti, vezane na temeljne parcele v lasti članov, za kar so tožniki skupno lastnino dopustno prilagodili v solastninsko, vse zaradi že določenih deležnih pravic, kot tudi glede na dejstvo, da je v času sklepanja sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti obstajala družbena lastnina na vseh temeljnih zemljiščih, saj Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini takrat še ni bil v veljavi. Že po Pravilniku so člani agrarne skupnosti dolžni pravila AS uskladiti po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic. Prav tako ni prezreti, da je ZPVAS v 1. členu izrecno odločil, da se kot premoženjske pravice štejejo vse premoženjske pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete. Stališče toženke, da ne gre za identičnost pravic, je zato zmotno, saj že zakon določa, da so ob sklenitvi sporazuma člani dolžni upoštevati nekdanje pravice (5. člen ZPVAS), v tem primeru pa je jasno, katere premoženjske pravice so bile podržavljene ter glede katerih so nekdanji člani sklenili sporazum o ponovno vzpostavitvi agrarne skupnosti. S tem je podan razlog napačne uporabe materialnega prava in razlog bistvene kršitve določb postopka. Predlagali so, da sodišče tožbi ugodi, spremeni prvostopno odločbo tako, da vrne drugim tožnikom obravnavana zemljišča, podrejeno, da odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Toženka je v zadevah I U 564/2014 in I U 571/2014 poslala upravne spise, na tožbi vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom Društvo C. je v odgovoru na tožbi prerekal navedbe tožnikov, navedel, da je bilo o aktivni legitimaciji tožnikov že večkrat odločeno in se pri tem skliceval na prakso Vrhovnega sodišča RS. Predlagal je združitev zadeve I U 571/2014 z zadevo I U 570/2014. Priglasil je stroške postopka.

Stranka z interesom Zveza Č. na tožbi odgovora v danem roku ni podala.

Stranka z interesom B.B. na tožbo v zadevi I U 571/2014 ni odgovoril.

Sodišče je zadevi I U 564/2014 in I U 571/2014 združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker tožniki izpodbijajo isti upravni akt, ni pa sledilo predlogu stranke z interesom Društvu C., da združi zadevi I U 570/2014 in I U 571/2014, ker za to niso izpolnjeni pogoji po 42. členu Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1.

Tožbi sta utemeljeni.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve tožnikov kot članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. za vračilo v izreku prvostopne odločbe opredeljenega premoženja. Svojo odločitev je organ sprejel na podlagi dosedanje sodne prakse, predvsem stališča Vrhovnega sodišča RS v več sodbah, npr. X Ips 413/2008, X Ips 215/2010, X Ips 281/2010, X Ips 280/2010, po katerem člani sedanje agrarne skupnosti A. po ZPVAS niso aktivno legitimirani za vračilo premoženjskih pravic, ker je bila A. sedaj vzpostavljena in organizirana kot solastniška agrarna skupnost, člani nekdanje agrarne skupnosti pa so imeli na odvzetem premoženju skupno lastnino z vzpostavljenimi deležnimi pravicami zaradi upravljanja in uživanja skupnega premoženja.

Vračilo tovrstnega premoženja ureja ZPVAS. Ta v svojem 1. členu določa namen sprejetja zakona, tj. ponovna vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti zaradi vračanja premoženja, podržavljena ukinjenim agrarnim skupnostim po tam navedenih predpisih, nadalje opredeljuje pojem agrarnih skupnosti ter obliko in obseg premoženja oziroma pravic, ki se vrača pod pogoji iz tega zakona. V prvem odstavku 5. člena zakona je predpisana domneva o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in sicer, da je agrarna skupnost ponovno vzpostavljena, če po javnem pozivu prejšnjim članom najmanj trije polnoletni upravičenci iz 4. člena tega zakona sklenejo sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejmejo pisna pravila, v katerih upoštevajo nekdanje pravice, dolžnosti in odgovornosti, ki so jih imeli po pravilih, veljavnih ob odvzemu premoženjskih pravic iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona. Član agrarne skupnosti pa lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (prvi stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS).

O istovrstni zadevi je na podlagi ustavne pritožbe, ki so jo vložili tožniki zoper sodbi naslovnega sodišča, I U 2294/2011 z dne 4. 12. 2012, ter I U 2278/2011 z dne 5. 3. 2013, odločalo Ustavno sodišče RS in z odločbo, Up-527/13-38, Up-621713-36 z dne 10. 6. 2015, citirani sodbi razveljavilo in zadevi vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. V zvezi s spornim vprašanjem aktivne legitimacije članov sedanje agrarne skupnosti A. se je postavilo na naslednje stališče:

V času podržavljenja je bilo premoženje nekdanjih agrarnih skupnosti glede na obliko njihove lastninske organiziranosti bodisi v skupni lasti njihovih članov bodisi so ga imeli člani agrarnih skupnosti v solastnini. Ker je bilo na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS premoženje odvzeto agrarnim skupnostim in ne njihovim članom, za sam odvzem premoženja ni bilo pomembno, ali so člani posamezne agrarne skupnosti v času odvzema svojo lastninsko pravico na premoženju izvrševali kot skupno lastnino ali kot solastnino. Za dosego temeljnega namena ZPVAS, ki je v tem, da se omogoči vrnitev odvzetega premoženja oziroma pravic v enakem obsegu, kot so bile podržavljene, in sicer na način, da se (po predhodni ponovni vzpostavitvi in organiziranju ob podržavljenju ukinjenih agrarnih skupnosti) vzpostavi enako lastninskopravno stanje, kot je bilo pred odvzemom, zato ni pomembno, ali se članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lastninska pravica vrne kot njihova skupna lastnina ali kot solastnina. Z vidika cilja, ki ga zasleduje ZPVAS, je bistveno le, da se premoženjske pravice (tudi lastninska pravica) z odločbo upravnega organa vrnejo članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v obsegu, ki je enak obsegu odvzetih premoženjskih pravic (prvi stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS), in sicer v taki obliki, da jih bodo člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko izvrševali na način, ki ga (upoštevaje pravila nekdanje agrarne skupnosti in veljavno stvarnopravno zakonodajo) določijo v svojih pravilih. Iz določb ZPVAS ne izhaja, da je odvzete premoženjske pravice mogoče članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti vrniti le v primeru, če so v sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti določili enako obliko izvrševanja lastninske pravice, kot je bila v času podržavljenja. Prav tako ne izhaja, da bi morala biti v tem sporazumu sploh opredeljena oblika lastninske organiziranosti ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Glede na temeljni namen ZPVAS in upoštevaje prvi odstavek 5. člena ZPVAS pa je za presojo, ali so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti upravičeni do vrnitve odvzetih premoženjskih pravic, bistveno, da so pravna razmerja med člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti (v pravilih) urejena enako, kot so bila urejena v nekdanji agrarni skupnosti v času odvzema premoženja. Ker pa ureditev notranjih pravnih razmerij v agrarni skupnosti po naravi stvari vsebuje tudi ureditev, v kakšni obliki bodo člani agrarne skupnosti izvrševali s pravnomočno odločbo vrnjene premoženje pravice, ZPVAS omogoča da v pravilih (in ne v sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti) določijo tudi način izvrševanja lastninske pravice, ki je predmet vrnitve, pri čemer pa morajo upoštevati veljavno stvarnopravno zakonodajo (13. točka obrazložitve).

Iz ZPVAS tudi ne izhaja zahteva, da člani agrarne skupnosti že ob njeni ponovni vzpostavitvi v pravilih določijo način izvrševanja premoženjskih pravic, ki jim bodo vrnjene v postopku na podlagi določb ZPVAS. To je tudi logično, saj ureditev ZVPAS temelji na predpostavki, da agrarna skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi nima še nobenega premoženja, njeni člani pa tudi ne nikakršnih premoženjskih pravic, saj jim bodo te (če bodo za to izpolnjeni zakonski pogoji) vrnjene šele s pravnomočno odločbo. Zato v pravilih agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi še niti ne morejo določiti obsega in vrste premoženjskih pravic, ki jim bodo pripadale šele na podlagi pravnomočne odločbe, oziroma še ne morejo določiti, v kakšni obliki bodo izvrševali svojo (še ne vrnjeno) lastninsko pravico na premoženju, prav tako tudi še ne morejo opredeliti kriterijev za določitev deležev posameznih članov na premoženju agrarne skupnosti (če gre za vrnitev skupne lastnine). Temu izhodišču sledi tudi ureditev Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (2. člen, prvi in drugi odstavek) (14. točka obrazložitve).

Glede na navedeno torej oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS. Ker člani agrarne skupnosti premoženjske pravice, ki jim bodo vrnjene s pravnomočno odločbo, skladno z določbami ZPVAS lahko izvršujejo le na enak način, kot so svoje premoženjske pravice na odvzetem premoženju izvrševali člani nekdanje agrarne skupnosti ob podržavljenju, za odločitev o utemeljenosti zahtevkov v obravnavanih zadevah ni pravno pomemben niti zapis v Sporazumu, da je agrarna skupnost A. organizirana kot solastinska skupnost, niti to, da ob ponovni vzpostavitvi A. Statut še ni vseboval ureditve načina izvrševanja premoženjskih pravic, ki bodo njenim članom s pravnomočno odločbo vrnjene na podlagi določb ZPVAS. Glede na namen ZVPAS navedeno tudi ne more biti ovira, da odvzete lastninske pravice ne bi bilo mogoče članom ponovno vzpostavljene A. vrniti v obliki, kot je bila podržavljena, torej kot skupno lastnino (15. točka obrazložitve).

Ustavno sodišče je tako zaključilo, da je stališče Upravnega sodišča napačno, saj ga je utemeljilo na razlagi lastninskopravnih upravičenj, ki je ožja od namena, ki ga je z ureditvijo ZPVAS zasledoval zakonodajalec, in s tem kršilo pravico iz 33. člena Ustave in posledično razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevi vrnilo v ponovno odločanje (16. člen obrazložitve).

Ker gre v tej zadevi – kot že navedeno – za isto pravno vprašanje, tj. vprašanje aktivne legitimacije članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti A. glede na obseg odvzetih premoženjskih pravic, ki ga je prvostopni organ razlagal tako, kot naslovno sodišče v zadevah I U 2294/2011 in I U 2278/2011, sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ pri svojem odločanju napačno razlagal materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbama tožnikov ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odločbo prvostopnega organa odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral prvostopni organ, sledeč zgoraj povzetemu pravnemu mnenju Ustavnega sodišča, po potrebi dopolniti ugotovitveni postopek in o zadevi ponovno odločiti. Sodišče še pripominja, da so prvi tožniki sicer predlagali odpravo prvostopne in drugostopne odločbe, ker pa je po 2. členu ZUS-1 prvostopna odločba (z njo je bilo namreč odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnikov) predmet presoje v tem upravnem sporu, je sodišče odpravilo prvostopno odločbo. Z odpravo prvostopne odločbe pa je drugostopna odločba, ki je potrdila odločitev prvostopnega organa, ostala brez pravnega učinka. Sodišče pa tudi ni sledilo predlogu drugih tožnikov za odločitev v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izkazani pogoji po 65. členu ZUS-1.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka prvih tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Tej vsoti je sodišče, ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, prištelo še 22 % DDV.

Ker je stranka z interesom Planinsko društvo C. nastopal na strani toženke in predlagal zavrnitev obeh tožb, je sodišče njegov stroškovni zahtevek ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 940/2015
• UPRS sodba in sklep I U 2294/2011
• UPRS sodba I U 2278/2011